Že od nekdaj so bile po vsej Sloveniji zelo priljubljene igre s pirhi. Od kraja do kraja so bile različne. Najpogostejša različica, to je ciljanje pirhov, se je ohranila tudi v Mirnu. Tu je v navadi tako dolgo, da niti najstarejši domačini ne pomnijo več od kdaj.

Nekdaj so se velikonočnega časa, polnega dobrot, veselili predvsem otroci. Na Veliko noč so se po maši ljudje zbirali okrog cerkva, gostiln, na trgih ... Otroci so lepo okrašene pirhe prinesli ciljat. Nastavili so jih ob zid ali drevo, starejši fantje in možje pa so jih ciljali. Za vsak zgrešeni strel so morali plačati. Tako so lahko lastniki pirhov kar lepo zaslužili. Za ceno so se dogovorili že prej, glede na lepoto pirha in sposobnosti barantanja lastnika. Strelec, ki je zadel, je dobil pirh, ki ga je lahko dal ciljati naprej, ali pojedel. Lastniki pirhov so se posluževali različnih zvijač. Pirhe so kuhali v kisu, da je bila lupina trša, ali jih mazali s slanino, da je kovanec drsel. Posebno predrzni so si privoščili celo leseno ali kamnito jajce. Marsikdo od strelcev je imel pripravljen na poseben način obrušen kovanec.

Vedno je bila najpomembnejši del igre zabava. Udeleženci so zbijali šale, dajali pripombe in spodbujali strelca. Z leti je ta običaj začel zgubljati privržence, tako se je zbijalo le še na nekaterih »koncih« Mirna.

​

»Štantovci« smo sklenili, da ta tradicija ne sme izumreti. Leta 1978 smo se odločili, da pripravimo pravo tekmovanje. Na Veliko noč 1979 smo to tudi uresničili. Joško Saksida, najstarejši pobudnik tekmovanja, je kupil majhen pokal. Prejel ga je najboljši strelec.

Kot ponavadi, smo se na Veliko noč po maši zbrali pri Štantu pred hišo Faganelijevih. Še prej smo pripravili pravilnik o ciljanju. Tekmovalec je moral plačati startnino 10 dinarjev, za vsak zgrešen strel pa še po 1 dinar. Z zbranim denarjem smo krili stroške tekmovanja in povečali število nagrad v prihodnjem letu. Jajca smo ciljali s kovanci po 50 par z razdalje 9 - kratne dolžine čevlja št. 43. 

Že naslednje leto se ni več plačevalo zgrešenih strelov, ampak le startnino, ki se je glede na inflacijo vsako leto višala. Ko smo v Sloveniji dobili nove kovance, smo stare 50-parske zamenjali z novimi po 5 tolarjev. Vsa ostala pravila so se obdržala do danes. Da smo dobili zmagovalce, smo uporabili igranje na izpadanje. Trije najboljši strelci so prejeli pokale in čokoladne pirhe.

Na tekmovanju je bilo vsako leto več strelcev. Tako smo leta 1985 organizirali posebno tekmovanje za osnovnošolsko mladino. Ciljali so bliže pirhu, in sicer z razdalje 6-kratne dolžine čevlja št. 43. Otroci so za nagrade dobivali čokoladne pirhe.





Leta 1986 je prostor pred hišo ob cesti postal premajhen za vse tekmovalce in radovedneže. Tako smo tekmovanje preselili na »brear na kampotu«. Na tem mestu je tekmovanje prvič potekalo leta 1987. Tu je več prostora, tako da lahko tekmujejo trije strelci hkrati. Priskrbeli smo si tudi ozvočenje in glasbo. Z novim, večjim prostorom je tekmovanje privabilo še večje število udeležencev in s tem tudi gledalcev. Nagrade se podeljujejo od leta 1993. Od leta 1997 se podeljujejo nagrade in pokali tudi ženskam.

Od leta 1993 dobijo pokale in nagrade tudi otroci. Tudi oni se igre zelo veselijo in ob prejemu pokala in nagrad kar žarijo od ponosa. Vzporedno s številom tekmovalcev je naraščalo tudi število sponzorjev; tako se je povečalo tudi število nagrad. Leta 1997 je bilo sponzorjev že 70. Prva leta smo kokošja jajca zbirali po hišah. Od leta 1981 pa jajca sponzorira Farma Budin.



Leta 1998 ob jubilejnem 20. tekmovanju smo izdali publikacijo o ciljanju pirhov. Ob 25. jubileju smo izdali majice z natiskom. Ob 30. jubileju pa smo izdali kape s šilcem z natiskom.  Sama tekmovanja se že vrsto let praktično odvijajo brez velikih sprememb in posebnosti. Veliko spremembo pa je naredil običaj ciljanje pirhov, saj je bil vpisan na seznam žive kulturne dediščine, mi kot Odbor za ciljanje pirhov smo pa postali nosilci tega običaja v Sloveniji. To je za nas zelo veliko priznanje in hkrati presenečenje, saj običaj ohranjamo ljubiteljsko.

​

​Tekmovanje ni le tekmovanje, je več kot to. Tu se snidejo stari znanci, sosedje, prijatelji in sorodniki. Pomerijo se v ciljanju pirhov, lahko pa se zabavajo tudi drugače. Spodbud in šal ter zbadljivk ne manjka.

 

Velikonočna nedelja je tako obogatena z novo vsebino, ki dopolnjuje tradicionalno-verske slovesnosti in praznične dobrote.​